Bržčas ni slovenskega športnega zanesenjaka, ki letos vsaj z enim očesom ne bi spremljal finala najmočnejše košarkarske lige na svetu med Los Angeles Lakersi in Orlando Magici ter stiskal pesti za Jezernike. Kako tudi ne, saj smo imeli Slovenci v igri za prestižni prstan spet sina naše domovine. In veselili smo se, ko je Saši Vujačiču ter njegovim soigralcem uspel veliki met. Tako smo dobili še tretjega Slovenca, ki je dvignil pokal najboljšega v ligi NBA, in odločili smo se ga povabiti na kavo.

Aleksander je na svet prišel pred malce več kot 25 leti, rodil se je na dan, ko so v ospredju predstavnice nežnejšega spola, saj 8. marca praznujemo dan žena. “Zato se vedno boljše razumem z ženskim spolom,” je v smehu pokomentiral to dejstvo: “Ponosen sem, da ta dan praznujem z ženskami, dobim tudi več rož. Res je, da v Ameriki tega praznika ne praznujejo, ampak ob čestitkah za rojstni dan iz Evrope še vedno dobivam tudi čestitke za dan žena.“

Šel sem že čez vse, kar prinaša ljubezen. Srce so mi že strli, imel sem ljubezni, ki so bile poučne, dobre, slabe. Trenutno ljubezni ne iščem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da za vsakega človeka obstaja oseba, ki mu je namenjena.

Pravi, da prihaja iz športne družine, njegova starša sta vrsto let delovala v športu. Oče v košarki, mama je v tistem času igrala za eno najboljših odbojkarskih ekip v bivši Jugoslaviji Paloma Branik, bila je tudi ena najmlajših reprezentantk. Njena športna pot pa se je končala, še preden se je dobro začela. Z 19 leti je zanosila. “Jaz sem tisti krivec, zaradi katerega se je končala njena kariera. Mama je vedno govorila, da sem že v njenem trebuhu brcal kot cepec in že takrat nakazal, da bom šel po njenih stopinjah,” je svojo zgodbo začel pripovedovati Saša.

Na otroštvo ima lepe spomine, pa čeprav sta se njegova starša ločila, ko je bil star le šest let. Tega časa in takratnega dogajanja se ne spominja dobro, zato to v njem ni pustilo velikega pečata.

V Mariboru najprej obišče dedka

Še preden se je dobro zavedel, kaj se je zgodilo, je v njegovo življenje vstopil očim, ki je postal in ostal eden najbolj pomembnih ljudi v življenju Mariborčana. “Dokaj hitro sva navezala ljubeč stik. Na začetku je bilo seveda težko, a sčasoma se je najin odnos poglobil. On je bil eden tistih, ki so od prvega dne verjeli vame. Velik del otroštva sem preživel tudi v družbi starih staršev. Zelo sem bil navezan na svojega dedka, on je bil moj idol in povezovala naju je brezpogojna ljubezen. Zdaj ga ni več z nami. Zdaj vsakič, ko pridem v Maribor, vedno najprej obiščem pokopališče ter se potem odpravim na obisk k babici,” je razkril mladenič, za katerega je bila podpora družine vedno neprecenljiva.

Zakaj moram biti drugačen?

Že v vrtcu je Vujačič pokazal nagnjenost k športnim aktivnostim. Priznal je, da je bil hiperaktiven, po drugi strani pa sramežljiv. “A to me ni ustavilo in vedno sem bil prvi v vrsti, ko je bila v igri kakršnakoli žoga. Bil sem tudi nagajiv. Pa saj, kdo pa ni bil,” je v smehu pripovedoval dvometraš, ki je v tem elementu od nekdaj izstopal: “Včasih je bilo zanimivo, včasih naporno. Kot otrok si želiš biti isti kot vsi drugi in pogosto sem se spraševal, zakaj moram biti jaz tako visok in suh. A sčasoma sem sprejel, da sem, kakršen sem, in potem nisem nikoli imel težav.”

Na zelenici kot Guliver med Liliputanci

Odbojna oranžna žoga je hitro postala njegova redna spremljevalka. Košarka je bila njegova “droga”, od nekdaj je bil zaljubljen v ta šport. “Večkrat je morala mama priti na igrišče, na katerem sem ostajal tudi do polnoči. Prijela me je za ušesa in me odvlekla domov. Ta igra me je tako prevzela, da sem vedno, ko sem dobil nove športne copate, spal v njih,” je razlagal naš sogovornik, ki pa je z 11 leti nenadoma parket v dvorani za leto dni zamenjal za travnato igrišče: “Obiskoval sem nogometno šolo Milka Đurovskega. A nekega dne sem si ogledal mamin posnetek naše ekipe. Videti je bilo, kot da se po travi podijo mali Liliputanci in velikan Guliver. Tako sem uvidel, da nogomet ni zame, in obenem spoznal, kaj zares hočem.”

Na knjižni polici tudi Prešernove poezije

Letos mineva deset let, odkar je The machine, kot ga kličejo onstran Atlantskega oceana, zapustil osnovnošolske klopi, in navdušeno je povedal, da se bo v kratkem udeležil obletnice valete. Od nekdaj športnik po duši ni ravno užival pri pouku, ampak šolo je bilo treba narediti. “Če sem se hotel nečesa naučiti, ni bilo težav, če me snov ni pritegnila, pa je bilo katastrofalno. Lahko bi rekli, da sem bil brihten, ampak len fant.” Najbolj sta ga zanimala zgodovina in zemljepis: “Še danes sta moja strast rimski imperij ter grška mitologija. Takrat nisem rad bral, a zdaj se je to spremenilo. Prej sem več časa namenil igranju računalniških iger, zdaj pa rad v roko primem knjige, predvsem take, iz katerih se lahko česa naučim. Babica mi je pred kratkim iz Maribora prinesla Prešernove poezije, kar zelo cenim.”

Pravi karakter za odvetnika

Po opravljeni osnovni šoli se je tudi na račun košarke odločil, da zapusti Maribor, zaigral je za moštvo s Polzele. Ker se je od nekdaj želel naučiti čim več jezikov, se je vpisal na srednjo turistično šolo v Celju. A ljudje, s katerimi je bil takrat obkrožen, so ga videli tudi v drugačni vlogi. “Mamina prijateljica je bila sodnica, in ko sem bil star 11 let, je dejala, da bom jaz, ko odrastem, njen odvetnik, da imam pravi karakter za to delo. Bilo bi zanimivo,” se je zamislil trmasti fant, ki pa je imel drugačne načrte: “Vedel sem, da mi bo uspelo v košarki. Nikoli nisem imel rezervnega načrta. Verjel sem vase, hotel sem uresničiti svoje sanje, in to mi je uspelo pred mesecem in pol.” Srednje turistične šole ni nikoli končal, saj se je s 15 leti preselil v Italijo, v Videm. Šolo je potem končal po izpitih, ki jih je opravljal na srednji ekonomski šoli v Novi Gorici.

Družina se je žrtvovala

V rosnih najstniških letih se je slovenski reprezentant, ki bo te dni debitiral v članski vrsti, spoprijel z odraslim življenjem. V smehu je pripovedoval, kako se je na začetku lovil pri domačih opravilih: “Za nasvete sem se večkrat obrnil na mamo, ki mi je pogosto dejala, da se ji zdi čudno, kako sem na igrišču tako energičen, doma pa tako len, da se mi ne da vstati s kavča in kaj postoriti.”

V mestecu nedaleč od slovensko-italijanske meje pa je tudi spoznal, da življenje ni vedno rožnato. Še ga je dajala puberteta, pa je moral že odrasti. V času, ko se oseba najbolj išče, se je naučil veliko neprecenljivih lekcij. “Odkril sem, kako so ljudje lahko dvolični, kako hitro lahko dobiš nož v hrbet. Zelo sem bil razočaran, da so me ljudje, v katere sem verjel, izkoriščali. Bil sem mlad in naiven,” je bolj kruto stran življenja okusil ekonomski tehnik po poklicu: “Po tretji sezoni v Italiji sem bil tako razočaran, da sem razmišljal o tem, da se vrnem v Slovenijo. Svojo družino sem prosil, ali bi se mi pridružila v Italiji. Vem, da sem zahteval veliko, da vse pustijo za seboj. Ampak oni so to sprejeli in se žrtvovali zame. To si bom za vedno zapomnil.”

Sestri bi prepovedal hoditi na zmenke

Tako so se v Videm preselili njegovi najbližji, na katere je zelo navezan. Tam so se mu pridružili očim in mama ter polbrat Aljoša in polsestra Nina, ki to zanj nista. “Onadva sta moja brat in sestra, in ne polbrat in polsestra,” je hitro razjasnil Saša, ki ima po očetovi strani še enega polbrata in polsestro. Tudi z njima je v dobrih odnosih in ju tudi obišče vsakič, ko pride v Maribor.

Na 17-letno Nino in 16-letnega Aljošo je neizmerno ponosen in ve, da v njem vidita vzornika, ki ju ne sme razočarati. “Aljoša je prihodnji zvezdnik lige NBA, Nina pa igra odbojko ter se pripravlja na študij. Sem zelo zaščitniški. Zdaj sta v letih, ko že hodita na zmenke, in še posebej pri Nini si želim, da bi s tem počakala še kakšnih deset let,” je malo v šali, malo zares spregovoril simpatični Štajerec, katerega zaščitni znak so dolgi lasje, katere je med našim pogovorom dodobra razmršil: “Pred nekaj leti sem želel spremeniti videz. Zdaj sem se malo ostrigel, ker sem navijačem obljubil, da bom to storil, če osvojimo naslov prvaka. Ampak nikoli nisem rekel, za koliko. Tako sem jih skrajšal le za centimeter.”

Nikoli ne bo pozabil, od kod prihaja

Leto 2004 je bilo eno najlepših v življenju fanta, ki se zdaj lahko pohvali s svojim športnim copatom, zaradi katerega je prejšnji teden pet dni preživel na Kitajskem. Na naboru so ga tistega leta izbrali Jezerniki in pravi, da je bil v trenutku, ko je David Stern v Madison Square Gardnu izgovoril njegovo ime, najsrečnejši človek na svetu, uresničil se mu je del sanj. Prva sezona pa zanj ni bila sanjska. “Le dan pred začetkom sezone je do mene prišel trener in mi povedal, da me jutri ne bo v ekipi. Tisto leto sem igral malo, zelo me je potrlo, a odločil sem se, da mu bom dokazal, da je naredil napako. S prihodom novega trenerja Phila Jacksona se je potem zame veliko spremenilo. Vedno pa so v klubu verjeli vame,” je bil takrat odločen novinec, ki je kot vedno podporo iskal v družini.

A na to leto nima lepih spominov, to v večini pripisuje dejstvu, da ni igral. “Košarka je življenje, potrebujem jo, kot potrebujem zrak. Slava, denar in vse ostalo, kar pride zraven, ni pomembno, če ne igraš. Prvo leto je bilo katastrofalno, potem se je vse spremenilo. Zdaj Los Angelesa ne bi zamenjal za nič na svetu. Zaljubil sem se v morje, obožujem zvok morja. Ko le imam čas, se odpravim na plažo in igram odbojko na mivki. Sem celo del ekipe šestih fantov. To mesto ni postalo moj drugi dom, temveč moj dom. Seveda nikoli ne bom pozabil, od kod sem. Maribor je moj rojstni kraj, vedno se bom vračal v Slovenijo,” je dejal naš sogovornik, ki se bo iz stanovanja, v katerem je živel pet let, preselil v hišo ob morju, v kateri bo živel sam. “Bolje sam kot v slabi družbi,” je v italijanskem jeziku izrekel rek naših zahodnih sosedov.

V pričakovanju prave ljubezni

Ali to pomeni, da je samski? “Nimam dekleta, že kar nekaj časa sem samski. Edina spremljevalka je v tem trenutku košarkarska žoga,” je spet z velikim nasmeškom na obrazu povedal Jezernik, ki na dresu nosi številko 18, in se te teme dotaknil še bolj podrobno. “Šel sem že čez vse, kar prinaša ljubezen. Srce so mi že strli, imel sem ljubezni, ki so bile poučne, dobre, slabe. Trenutno ljubezni ne iščem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da za vsakega človeka obstaja oseba, ki mu je namenjena. Nekateri jo vedno iščejo, pa je nikoli ne najdejo, srečni so tisti, ki jo najdejo. Ljubezni ne smeš iskati, mora te nepričakovano doleteti,” nam je Saša razkril še svojo romantično stran.